- Njene korenine segajo v predzgodovinski čas.
- Njen obstoj zavrača ideološke težnje, ki izničujejo našo zgodovinsko identiteto
Značilna karantanska kmetija (avstrijsko Haufenhof), še danes razširjena po vzhodnem Štajerskem in Koroškem, izhaja iz prvotne obrambne kmetije in je eno izmed pričevanj slovenske oziroma karantanske identitete in samostojnosti.
Janez Sušnik
Članek o karantanski kmetiji, ki je bil osnova tudi temu članku, ali bolje, krajši razpravi, je deloma povzet s spletne strani Carantha. Op. Ur.
V vaseh na Tolminskem obstajajo še danes kmetije, ki imajo za hišo kos obdelane zemlje, imenovan guna. V njej se ponavadi nahaja latnik z grozdjem, nekaj sadnega drevja in vrt. V slovarju slovenskega knjižnega jezika za »guno«ne najdemo ustrezne razlage, čeprav je znan slovenski jezikoslovec, France Bezljaj, vključil to besedo v svoj etimološki slovar. Bezlajeva obrazložitev pa ni povsem točna, saj pojasnuje guno kot svet »pred« hišo.
Takšno razlago naziva guna je prof. Bezlaj našel in in si jo zapisal v vasi Krn. To pa zaradi tega, ker je svet v takšni vasi, kot je Krn, precej strm. Kmetije so rastresene,tako da trava za košnjo in krmo živine rase okoli vsake hiše in po grivi za njo. Zaradi grive, ker se pričenja takoj za hišo, se tukaj nahaja guna bodisi pred hišo kot za njo: In to je pri razlagi tega naziva nekoliko zavedlo uglednega slovenista.
Rekonstrukcija zgodnje srednjeveške vasi, kraj Tornow v Lužici 7. -8. stol. Ograjen prostor okoli hiše, pri nas imenovan gumno in guna, je na sliki jasno razviden.
Na območju gornje Kranjske in tudi drugod na Slovenskem se v istem pomenu pojavlja naziv gumno, ki očitno izvira od gune »gune«, ali pa narobe. France Bezljaj je gumno obrazložil v drugačnem pomenu, in sicer, kot: svet za hišo, kjer mlatijo žito. Vsekakor pa izviren pomen te besede ni povezan z mlatenjem žita, temveč je isti pomen kot njegova krajša oblika »guna«.
V Lužici
Prijetno presenečen sem bil, ko sem odkril naziv gumno tudi v spodnje-lužiškem jeziku. Tukaj ima pomen vrta. Lužica je zibelka Vendov (Venetov), naših davnih prednikov. Več kot očitno je, da imata naša guna in gumno iste korenine, kot lužiški gumno. Obe besedi označujeta zaokroženo ali zagrajeno zemljišče. V zgornji Lužici najdemo isti pomen v besedi zahroda. Povezana je z glagolom »graditi« in pomeni s predpono »za-graditi« ogrado, zagraditi nekaj okoli nečesa. In res, če pogledamo nazaj v skupen indo-evropski jezik, izvirata tudi angleški »garden« in nemški »Garten« od »graditi«, čeprav se je izvirna beseda ohranila samo v tkm. slovanskih jezikih (Duden 1963). Vse to pa nekatere predstavnike velikonacionalnih ideologij zelo boli, zato omenjena dejstva preprosto bojkotirajo oziroma prikrivajo.
Zgornje-lužiška različica zahroda pomeni dobesedno zagrado ali ograjo okoli zemljišča, oziroma zagrajeno zemljišče, kar je značilno tudi za guno oziroma gumno. Pomensko sorosnik vrt, za potrebe kuhinje, pa izvira iz glagola »vrteti«. Tudi v tem primeru gre nekaj, kar je obokroženo.
Tako v Sloveniji kot v Lužici so bile kmetije med seboj ločene in so imele vsaka svoje »gumno« ali »guno«. Prvotno polje so že od vsega začetka delili med posamične družine. Ta proces je pri nas obstajal očitno že v predzgodovini. Pri Slovencih in naših prednikih Vendih je bila od nekdaj poznana urejena in politično razvita podeželska skupnost, imenovana vas. Vasi so sestavljale posamične družine, oziroma hiše. Po mojih raziskavah je bila ta organizacija že okoli leta 1200 pr.n.š. prisotna na območju od Skandinavije do Jadrana, ki so ga takrat naseljevali naši predniki Vendi. Njihov kulturni proces po letu 900 pr.n.š. je zasnoval tudi obdobje tkm. kulture Hallstatt (okoli 800 – 400 pr.n.š.).
Naziv »vas« se je pri Slovencih, neposrednih potomcih starih Vendov, ohranil vse do danes. Njeni prebivalci, vaščani, so tvorili srenjo, vaško družbeno-politično organizacijo, katere zbor se je imenoval sosednja. Za razliko od naše vasi so Južni Slovani živeli v zadrugah, v tkm. velikih družinah. Pri njih so bila bivališča in polje skupna. Zadruga je bila ena sama velika družina, ki ji je bil na čelu »starešina«, to je najstarejši moški v tej družini. Polje v skupni lasti se tudi začasno ni podrazdelilo na posamezne družine. Zadruga je ostajala rodbinska oziroma zasebna pridelovalna skupnost in ni dosegla višje politične organizacije, kot je bila npr. slovenska sosednja, ali sosečka oziroma srenja.
Vsekakor, v ljudskem in drugem izročilu Slovencev, ki smo potomci starih Vendov, nimamo nikakršnih sledi o zadrugi, to je, o veliki družini. Tako je ne le pri Slovencih, temveč tudi drugih zahodnih »Slovanih«. Vsi ti so nasledniki Vendov (Venetov), ki so bili še pred Kelti in rimljani naseljenih na ozemlju med Baltikom in Jadranom. Samo v njihovih jezikih se je ohranila beseda vas za podeželsko skupnost. In to celo pri baltskih Kašubih, ki so ostanek starih Pomorjancev.
Šentlenska gora (Magdalensberg): napis v počastitev Julije, hčere cesarja Avgusta, konec 1. stol. pr.n.š.
Za razliko od tega pa naletimo v jezikih Južnih Slovanov samo na ime in besedo selo. Južni Slovani poznajo torej le selo (naselje) in uporabljajo to besedo tako za podeželsko naselbino kot tudi a njeno skupnost. Beseda selo obstaja tudi v slovenščini, vendar ima drugačen pomen, kot pri Južnih Slovanih. Pri Slovencih pomeni selo manjše naselje ali zaselek, čigar prebivalci pripadajo vaški skupnosti bližnje vasi. Iz nekaterih takih zaselkov so se kasneje razvile samostojne vasi kot npr. Selo na Vipavskem, Sela na Krasu, Opatje selo...
V vseh slovanskih jezikih so se ohranile sledi precej večjega upravnega območja, imenovanega župa, ki je združevala več vasi, nekako tako kot danes občina. Njen izvor sovpada z germansko gau. Oba naziva izvirata iz iste korenine. Na čelu župe je bil župan. V karantanskih zapisih iz opatije Kremsmünster (današnja Zg. Avstrija) je župan omenjen že leta 777 n.š. Očitno je bilo to v času tedaj, ko so se vasi začele širiti in so vključevale raztresena naselja in zaselke. Nakar je župan postal glavar te manjše vaške skupnosti, medtem ko je glavar ozemlja prvotne župe dobil naziv veliki župan. Na slovenskem ozemlju se je vloga župana, kot kot glavarja vasi (in mest) ohranila do danes. Po mojem mnenju je župa, ki je bila v nekdanji Karantaniji prvotno ozemeljska in upravna skupnost, prerasla v zgodnjem srednjem veku v grofijo. V bližnji Panoniji (današnja Madžarska, Hrvaška), je podobna upravna enota županija (komitat, grofija) še danes živ dokaz takšne preobrazbe.
V rimskem času so županije v Noriku (poznejši Karantaniji) nazivali civitates (ed. civitas). Iz tega časa se je na koroški Šentlenski gori ohranil napis s konca 1. stol. pr.n.š., s katerim so prebivalci tamkajšnjih županij počastili Julijo, hčer cesarja Avgusta in soprogo poznejšega cesarja Tiberija (Nerona). V napisu so navedeni naslednji prebivalci županij: Norici, Ambilinei (Obziljani), Ambidravi (Obdravci), Uperaci, Saevati, Laianci, Ambisontes (Obsočani), Elveti (Helveti). Predpona amb- je današnji ob-, takrat še z nosnikom.
Iz zgodnje Karantanije je v primeri z županijo še ne povsem jasna tudi uprava enota, ki ji je bil na čelu vlad (prvotno še vald). Nanjo naletimo v imenu štajerskega trga Eibiswald, zapisan leta 1265 še kot Ybanswalde (Lochner, 380), torej Ivan vlad. Da pri Walde ne gre za gozd, nam priča tudi ime jezera Vierwaldstättersee v Švici. In da je tukaj Wald dejansko »vlad«, nam pove o romansko ime jezera: Lago dei quattro cantoni. Beseda kanton je večalni izraz od kant (akanje in nosnik), danes kot. Večalna pripona –on je v našem jeziku še ohranjena, naprimer mačkon ipd.
Gre torej za kanton (vald) kot politično upravno enoto, verjetno na višji ravni od županije. Obstajala je očitno tudi v Karantaniji. Nad Milštatskim jezerom, blizu rimske Teurnie, naletimo na kraj Baldersdorf, kjer se nahajajo razvaline davnega gradu. Beseda »bald« v imenu (z betatizmom) je nedvomno vald, kasneje vlad.
Prvotna kmetija
Prve vasi Srednji Evropi, ki so tvorile prvotne kmetije. Pripadale so našim prednikom Vendom, ki so imeli razvito kmetijsko organizacijo. Njihov napreden poljedelski sistem in ustrezna socialna organizacija sta se iz predzgodovine ohranila v srednji vek in vse do danes. Vsaka naša kmetija je že po izvoru imela svojo lastno posest in svet okoli hiše.
Arheološka izkopavanja na Lužici so prinesla na dan ostanke vasi, ki izhajajo še iz zgodnjega srednjega veka. Ta vas nam prikazuje popolnoma enako strukturo vasi, kot je obstajala tudi v Karantaniji. Njena rekonstrukcija na sliki iz 7./8. st.n.š. v Tarnovu (okrožje Kalawa - Calau), v spodnji Lužici, nam prikazuje, da je vsako hišo v vasi obdajalo »gumno«(guna). Vas so obkrožali pašniki in gozdovi, ki so bili verjetno v skupni lasti vaške srenje. V ozadju vidimo bežigrad, ki je služil kot zatočišče v primeru zunanjih napadov...(Leciejewicz, str. 82). Starodavno ime za trdnjavo, še iz časov indoevropskih Arijcev, je bilo bor, v indijskih jezikih še danes pur. Na Bavarskem se naziv v germanizirani obliki beuern ali beuron še nahaja v imenih za opatije, ki so bile nekoč prav tako utrjene: Ottobeuern, Benediktbeuern...
Število prebivalcev take vasi je ocenjeno nekje od 200 - 300 ljudi. Dejstvo, da je lahko vas v kakem primeru tvorilo sorodstvo, ni izključeno. Ni pa obstajala tukaj velika družina v pomenu srenje, tako kot je bila keltska oziroma germanska sippe ali pa južnoslovanska zadruga. Našo vas so sestavljale posamične, med sabo ločene družine. Vsaka je imela svoje polje in srenja je s svojim življenjem predstavljala svojo lastno politično skupnost (Blaznik 1970, str. 86).
Celek
Poleg gumna ali gune, je prvotno kmetijo obkrožalo njej pripadajoče zemljišče ali, bolje rečeno, njena posest. Na Slovenskem se je takemu zemljišču celek. Poimenovanje izvira iz iz besede cel, celoten. Ta beseda se je z istim pomenom ohranila tudi v Švici. Napiše se zelg in pomeni zaokrožen svet, v nemščini »umgrenzte Flur«. (Marti, 33). Sovpadanje našega celka in švicarskega zelga(celka) lahko izvira samo od naših skupnih prednikov Vendov, ki so bili v predzgodovinskem času naseljeni tudi na ozemlju današnje Švice. Prvobiten tip kmetije ali celek, se je razvil pri Vendih, ki so zemljišče že delili na posamezne družine. Celek je bil gotovo prisoten že v obdobju Hallstatta (od okoli 800 - 400 pr.n.š.).
Torej, prvobitno vendska (slovenska) vas je sestavljalo neko določeno števila kmetij - celkov. Pašniki in gozdovi pa so bili v skupni lasti srenje. Z naraščanjem prebivalstva v vasi, so nastajale nove kmetije. S tem pa tudi novi celki, ki jih je novim kmetijam podelila vaška srenja. Domneva se, da je mlada družina dobila najprej od vaške srenje novo zemljišče samo za začetek kmetovanja. Sčasoma pa je postala njegov pravi lastnik. Staroruska vas, oziroma njena skupnost z imenom mir ali vrv, je podeljevala zemljišča na osem let
Kmetije s celki, švicarski zgled.
Preko dedovanja in prodaj posesti se je prvotni celek (kmetija) začel deliti. Tako so nastajale nove oblike razdelitve polja. Na nekoč karantanskem ozemlju se je pojavila delitev na grude (po avstrijsko Blockflur), ki je med drugimi oblikami delitve posesti najbolj značilna. Tako je gruda je v nasprotju s celkom, le kos neke zemljiške celote. Zemljiški kosi ali grude, ki pripadajo grudasti kmetiji, so bili raztreseni na različnih koncih vaškega ozemlja in tudi izven njegove meje. Naj tukaj prikažem tloris vasi Zatolmin (pri Tolminu) in posamezne kose zemljišča ene izmed kmetij.
Katastrska razdelitev površine vasi Zatolmin (pri Tolminu). Osenčeni kosi predstavljajo svet, ki pripada hiši z imenom “pri Kaajnarju”.
Osenčeni kosi zemljišča pripadajo hiši, kjer se ji po domače reče »pri Kacajnarju«. Bila je najbolj premožnejša hiša v vasi. Pomena njenega hišnega imena ne bi znal natančno razložiti. Vsekakor pase je v vasi Podlubin (spakedrano v Poljubinj), ki se nahaja v istem okrožju, reklo najbogatejši in najbolj ugledni hiši reklo skoraj podobno »pri Kacjanu«. Upoštevajoč narečno obliko in preglas o > a je izvor teh hišnih imen v starem imenu Kocjan, ki je tudi slovenski priimek. Od njega izhajajo še drugi kot: Kocjan, Kocjančič, Kozjan. Lahko bi bil povezan tudi tudi z imenom Canzian in njegovimi kolegi, oglejskimi mučenci v poznem rimskem obdobju.
Lahko pa bi bilo to ime povezano tudi z zahodnoslovanskim »Kocjan«, (na Ruskem je »boljšak«). V tem pomenu predstavlja pripadnika karantanskega nižjega plemstva, ki se mu je reklo tudi »boljec«, »bončina«, »vončina« in podobno. Obstoju tega socialnega razreda je posvetil večjo pozornost naš venetolog, Matej Bor.
Hiša s kmetijo
V nekdanji Karantaniji (zlasti v njenih vzhodnih in osrednjih Alpah), kot tudi v sosednjih pokrajinah, se je pojavilo več različnih tipov kmetij, ki so se razvili pod različnimi geografskimi vplivi. Navajam tukaj dva tipa, ki se pojavljata kot najbolj značilna. Slike so vzete iz Kozennovega Atlasa (Dunaj, 1972).
1.) Tipična karantanska kmetija je še danes prisotna na vzhodnem Koroškem, pa na Kranjskem in Štajerskem. Njen svet ima veliko ravnih površin, primernih za kmetovanje. Takšen tip kmetije je značilen po velikem dvorišču, imenovanem na Primorskem borjač, in je obdan s hišo, štalo, skednjem in številnimi manjšimi stavbami, ki so potrebna kmetovanje. Možno je, da so bile te kmetije v zgodnjem srednjem veku, zaradi vpadov zunanjih sovražnikov, ograjene z močnim plotom. Včasih ima njihov borjač tudi z ograjo. To je staro mederje, ki služi več namenom.
2.) Tipična alpska kmetija je značilna za ozemlje, ki se razteza od južne in vzhodne Tirolske, Koroške do Štajerske na Solnograško. Značilna je za hribovita območja, zato ni prisotna v predelih južno in vzhodno od Gradca, in vzhodno od Maribora, proti Panoniji. Za alpsko kmetijo je značilno, da so stavbe, ki jo sestavljajo, med seboj ločene. Hiša je ločena od štale (štala ima v zgornjem prostoru tudi skedenj). Ta tip je po velikosti uvrščen v srednjevelik tip kmetije in ustreza alpskemu hribovitemu svetu, kjer ravnine praktično ni. Na zahodnem Koroškem in na Tirolskem je značilna tudi enostavbna kmetija. Tu se v pritličju hiše nahaja tudi štala. Hiša in štala sta v isti stavbi.
Na obrobju nekdanje Karantanije se nahajajo tudi drugi tipi kmetij, na primer: panonska kmetija na vzhodnem delu Štajerske, in dalje na Ogrskem, Moravskem in v Slavoniji. Nadalje, bavarska kmetija, ki je razširjena na prostranem območlju severno od Donave.
Na Primorskem imajo kmečke hiše različno obliko in so v glavnem poznane pod neustreznim nazivom »rimske« kamnite hiše. Med različnimi zgradbami hiš je verjetno najbolj slikovita kraška kmečka hiša, ki zasluži posebno pozornost.
Značilne kmetije: karantanski dom, alpski in tiroski dom.
Še pred našim štetjem so omenjene slovenske kmetije vedno pripadale samo posamičnim družinam in so bile katastrsko urejene. Pri nas ni bilo sorodstvenih klanov, imenovanih velika družina, kot je bilo to pri južnoslovanski zadrugi. Slednja še ni poznala družbeno politične ureditve in zemljiške razdelitve. Pri zadrugi je bil vedno na čelu vedno najstarejši moški iz celotne družine. Podobno je bilo tudi pri keltski in germanski Sippi. Vsekakor, v Karantaniji (Sloveniji) nimamo nikakršnih sledi, da bi kdaj obstajala kakšna tkm. velika družina, zadruga, z nerazdeljenim poljem. Ta je značilna za Južne Slovane in se je na Balkanu ohranila skoraj do danes.
Podobno je tudi z bivališči »Slovanov«. V naši ubogi šoli so nas učili, da so bivali v zemunici. Da bi jo lahko porinili tudi slovencem, so ji še poslovenčili naziv, tako da ji danes pravijo zemljanka. Toda pri Slovencih, ki so avtohtoni, sledov o kaki zemunici ni. Pred kakim letom so nekje na območju Maribora odkrili en ali več jam in jih razglasili za »zemunice«. Da bi jih naši javnosti naredili užitne, so povabili nekega strokovnjaka ali »strokovnjaka« z Dunaja. Pri tem so račćunali na manjvrednostni kompleks, ki so ga Slovencem (vse tuje je boljše!?) ubijali v zavest ves čas nekdanje Jugoslavije. Toda »zemljanke« s tem niso bile nič bolj slovenske.
Še drugi primer: Slovenci naj bi kot »Slovani« prvotno ne imeli hiše. Saj so vendar bivali v »zemljanki«. V Alpah so si hišo izposodili od sosedov, nemško Haus. Podobno je bilo tudi s štalo, nemško Stall. Za Karpati ni bilo namreč ne hiše ne štale, slovanski predniki Slovencev pa naj bi vendarle od tam prišli. Tako razni jezikoslovci iz Lublane še v času med obema vojnama. Slovencem so kot domačo pustili le kočo (srbohrv. kuča) in hlev, ki so mu prilepili še »stajo«. Res ganljivo (sancta simplicitas!).
Značilna južno in vzhodno slovanska zemunica. V njej naj bi živeli tudi predniki Slovencev, vse dokler si niso izposodili hiše od nemških sosedov. Tako dopovedujejo naivnim slovenskim ljudem (dobro financirani) akademiki v Lublani, češ, saj smo bili nekoč vendalre enoten narod Jugoslovanov in ti so prebivali v zemunicah.
Na vsak način, naša ugledna in starodavna ljudska organizacija v Karantaniji in danes pri njenih potomcih, Slovencih, ki je temeljila na posameznih družinah in visoki kulturni ravni tako v njeni organizaciji kot v družbeno politične ureditvi podeželja (vas, vaška srenja), nima primerjave z južnoslovansko veliko družino (zadrugo).
Številni tuji izobraženci (akademiki), med njimi tudi Roberto Almagià, dobro poznan italijanski etnolog, so se tega, kljub ideološkim političnim političnim pritiskom, že zdavnaj zavedali. Kar se tiče Slovenije, pravi Almagià v enem od svojih del: Ljudstvo, čigar predstavniki so Slovenci, spada v skupino Zahodnih Slovanov in so popolnoma drugačni od Srbov in Hrvatov, ali bolje rečeno, v nasprotju z njimi so umirjeni, kulturni, razumni, marljivi, metodični, pametni, napredni v poslih; alpski po značilnosti in kakovosti njihovegai življenja...(Il Mondo, 1953, 839). Zahodni Slovani in večji del srednje-evropskega prebivalstva, danes sicer z različnimi jeziki, so vsekakor potomci starodavnih Vendov.
V enem od novejših del, ki se nanašajo na pravo Beneške republike, ugotavlja njegov avtor Eduardo Rubini, da je izvor tega prava povsem drugačen od rimskega in da izhaja od starih Venetov (Vendov). Kot primerjavo navaja pravo Karantancev, institutio Sclavenica. Tudi njihova pravna organizacija je podobno kot benečanska temeljila na res publica (republika), katere nosilci so bili predstavniki ljudstva, izvoljeni na ljudskih zborih: sosednja, pojezda, veča (Rubini 2010, 34)..
Vendske korenine
Prvotna kmetija, ki je pripadala posamezni družini, bi morala biti upoštevana kot socialna, gospodarska in kulturna zapuščina starodavnih Vendov, ki so v njihovih selitvah okoli 1200 pr.n.š. z ozemlja današnje Lužice (vzhodna Nemčija) naselili območje Srednje Evrope, to je, nepretrgan pas od Jadranskega morja do Skandinavije. Na tem območju se je kljub danes različnim narodom in jezikom ohranilo veliko značilnosti, ki pripadajo starodavni kmečki kulturi Vendov. To je v etnološkem pogledu kulturna krajina, ki se razteza od Skandinavije do Alp in se je ohranila in je v podstati še vedno prisotna. Posamezna (samostojna) družina in njena kmetija, kot tudi vas in njena srenja, ki se je ohranila v Karantaniji (Sloveniji), je tvorila osnovo še starejše socialne organizacije Vendov..
V času rimskega in še predrimskega obdobja, je obstajalo kraljestvo Norik, ki je bil predhodnik Karantanije (Slovenije). Dejstvo, da na njegovem ozemlju ni obstajala tipična rimska latifundija, je pripeljalo mnoge akademike do zaključka, da se je na tem ozemlju ohranila domača, predrimska družbena organizacija, ki je temeljila na obstoju majhnih kmetij v lasti posameznih družin. Ta je vsekakor pripadala našim prednikom, Vendom (imenovanim tudi Karn). To so tkm. civitaes (ed. civitas), ki jih navajajo rimski zapisih v Alpah in na območju Donave (civitas, Pauly 1903) in ki so lahko pripadali samo vasem in njihovim srenjam.
Ta in še številna druga dejstva so popolnoma v nasprotju navedbami in postavkami večine (v ta namen financiranih) »akademikov«, ki bi hoteli kar vsem »slovansko« govorečim ljudstvom podtaknili veliko družino kot prvotno socialno organizacijo vseh »slovansko« govorečih narodov. Kakorkoli, če se nekdo poglobi v to vprašanje, pride takoj do spoznanja, da slovanstvo sploh ni vprašanje rase in da med seboj popolnoma različni narodi pripadajo tudi različnim jezikovnim skupinam (Zahodni, Vzhodni in Južni »Slovani«). Pa tudi to, da so te skupine medse bojno različnega izvora, rase, in da imajo različne socialne, kulturne in zgodovinske značilnosti.
Rusi kot prototip starih »Slovanov”. Gre za ganljiv konstrukt, oblikovan na velikonarodni romantiki 19. stol., ki je že kmalu postal idejno izhodišče, na katerem so utemeljevali prvenstvo Rusov med Slovani in prvenstvo Srbov med južnimi Slovani.
Slovanstvo sploh ni rasni, ampak samo ideološki pojem. Jezik, poimenovan »slovanščina«, je jezik vseh starih indo-evropskih in evropskih ljudstev. To »slovanščino« so govorili Vendi, celinski Kelti, Etruščani, Baski... stari Švedi in Norvežani, Indo-evropejci (sanskrt)....., kar pa morajo velenacionalne ideološke strukture zamolčati in to kar na »akademski« ravni.
Akademski svet išče vse od 19 stol. do danes, samo zaradi ideoloških nagibov, pradomovino nekih »starih Slovanov«, ki bi jo najraje videl nekje med Vislo in srednjim Dnjeprom. In še več! Ruski akademiki, ki pišejo dela o zgodovini Rusov, jim pogosto nadevajo kar naslov Slavjane, Slovani (kot npr. Sedov 2002). V teh primerih nadaljujejo z načrtnim sugeriranjem, da naj bi vsi »Slovani« imeli nek skupen izvor in domovino. Ta »pojav« gre na roko tudi Zahodni Evropi, zlasti velikonemštvu, zato se je učvrstil tudi v njihovem uradnem zgodovinopisju.
Kot ponazoritev tega početja naj navedem delo Les Slaves, ki ga je napisal Francis Conte in je bilo takoj prevedeno v številne jezike (Conte, 1986). Omenjeno delo pompozira uradni akademski svet za zelo poučno. V resnici pa je avtorjeva »predpostavka« ali »domneva« zgrešena že v samem bistvu, ko govori o Slovanih kot o etničnem pojmu. Slovani kot etnija (narod) niso obstajali ne v zgodovinskem ne v predzgodovinskem obdobju. Kritični bralec Contejevega dela tega dejstva ne bo mogel spregledati. Pri oblikovanju avtorjeve zmotne postavke je potrebno vedeti tudi, da je avtor študiral v prostozidarskem Oxfordu, nato na Harvardu in nato celo v Sankt Petersburgu. Nato vodil Slovanski inštitut na univerzi v Bordeauxu in je danes profesor za rusko kulturo na Sorbonni v Parizu.
Vsa navedena dejstva o družinski kmetiji, tako v Karantaniji (Sloveniji) kot v Lužici, bi morali imeti za enega najbolj pomembnih dokazov, s katerim so ovrženi akademski in publicistični konstrukti o skupnem izvoru in etniji nekih »Slovanov« ali »starih Slovanov«. In ne samo to! Naš tip kmetije (ki je vendski in sploh prvoten) ne ustreza ne Južnim Slovanom ne Keltom in ne »starim« Germanom. Kajti tako Kelti kot »stari Germani« niso poznali razvite podeželske organizacije in so živeli v tkm. sipah nem. Sippe. To je bil rodbinski klan, zelo podoben južnoslovanski veliki družini oz. zadrugi.
Á propos! Tudi nemški akademski svet si je izmislil »pradomovino« Germanov, nekje v Skandinaviji, in ustvaril mit o »starih Germanih« (enako kot »stari Slovani«). To je bil mit o domnevnih starogermanskih bogovih kot tudi vojščakih, ki jih kar razganja od poguma itn. kladatelj Wagner je vse te mite pretvoril v opere, tako da je ob njih norel ves nemški meščanski svet. Na tem mitu temelji še danes velenemška zavest in nadutost, s katero so vcepljali manjvrednost tudi Slovencem. Vse to je vzel zares naš ubogi Cankar, sicer nadarjen pisatelj. V svoji socialistični viziji je tudi on skoval mit o Slovencih kot večnih hlapcih, ki naj se uprejo tujemu gospodarju (Hlapec Jernej). Pod Jugoslavijo so velikega Cankarja izkoristili za ideološko pranje možganov Slovencem kot hlapcem, češ, tako je rekel »veliki« Cankar. V naših šolah vcepljajo otrokom na ta način manjvrednostni kompleks še danes.
Obelodanjenje in poistovetenje karantanske kmetije bi zato povsem ovrglo stare, že povsem zatohle konstrukte o »Slovanih«, ki so bili v 19.stol. zasnovani za potrebe velikonacionalnih ideologij. V tem primeru še posebej panslovanske (veleruske in velesrbske) kot tudi pangermanske (velikonemške), pa panromanske (italijanske) in pankeltske (francoske in angleške).
Viri - Posnetek kmetije je iz knjige Kozenn-Atlas, Dunaj 1972. Blaž Kocen (Kozenn), živel 1821 – 1872, rojen v kraju Hotunje na Sp. Štajerskem, je bil v 19. stol. vodilen kartograf v takratni monarhiji. – The Carantanian Farm, by Jožko Šavli, na spletni strani Carantha.net - Sergij Vilfan: Kmečka hiša, v: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, 1. zvezek: Agrarno gospodarstvo, Lublana 1970 – Duden Etymologie. Herkunftswörterbuch der deutschen Sprache, Mannheim 1963 -
Gernot Piccotini: Hermann Vetters: Fšhrer durch die Ausgrabungen auf dem Magdalensberg, Celovec 1985 – Lech Leciejewicz: Jäger, Sammler, Bauer, Handwerker. Frühe Geschichte der Lausitz bis zum 11. Jahrhundert, Bautzen 1985 – Autorenkollektiv: Die Sroben. Wissenswertes aus Vergangenheit und Gegenwart der sorbischen nationalne Minderheit, Bautzen 1979 – Pavle Blaznik: Kmečka naselja, v: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev... itm - Marti Otto: Die Völker West- und Mittel-Europas im Altertum, Baden-Baden 1947 – Fritz Fhr. Lochner von Hüttenbach: Zur Bildung deutscher Ortsnamen in der Zeit der Traungauer, v: Das Werden der Steiermark, Gradec 1980 - Paulys Real-Encyclopädie, Supl. I, Stuttgart 1903 (Civitas) - Sedov Valentin Vasiljevic: Slavjane. Istorisko - arheologiceskoe issledovanie, Moskva 2002 - Conte Francis: Les Slaves. Aux origines des civilisation d'Europe, Paris 1986 – Eduardo Rubini: Giustizia Veneta, Benetke 2010
VIR: PRIMORSKI PANTERJI http://www.primorski-panterji.info/index.php?option=com_content&view=article&id=304:karantanska-kmetija&catid=37:kni&Itemid=63
