Kurent in Slovenci



Stari Slovenci so mislili, dokler so še malikovali, da je bil v začetku sveta presrečni vek, da je rasel kruh na drevju in da je bilo klasje pšenično pol sežnja dolgo. Srečni ljudje so bili sprva dobri, pa kmalu so se pokvarili in postali hudobni. Tedaj so sklenili bogovi svet pokončati. Silno je počelo deževati in zemljo je pa visoko zalila voda. Vsi ljudje so poginili, samo štirje so se rešili, da niso bili pokončani v strašni povodnji.

O treh povest molči; kako se je pa četrti otel strašni povodnji, se ve. Bila je namreč na visokem hribu vinska trta, ki se je z vršičem dotikala neba. Prijel se je četrti te trte in začel plezati v višino. Kurent, pri starih Slovenih jako spoštovan bog, to vidi in se močno razveseli, da mož išče ponoči na drevesu, njemu posvečenem, in se usmili revnega človeka. Brzo je jela voda odtekati, zemlja pa se je vse bolj sušila. Rešeni človek je moral Kurentu, svojemu rešitelju, obljubiti zase in svoje potomce, da bo vedno ljubil dve njemu sveti zelišči in rad užival njun sad. To sta bili vinska trta in pa ajda. Rešeni človek vzame v eno roko trto, v drugo pa ajdino steblo in se poda po širokem svetu iskat stanovanja. Na bregovih Jadranskega morja se ustanovi. Od vinske trte, ki jo je nosil v roki, odseče šibo in jo vtakne z vso močjo v zemljo. In res je še dandanašnji v Proseku zelo dobro vino. Tudi ajdo je vsejal. Njegovi sinovi so se razširili po Krajnskem in še zdaj se živijo Krajnci večidel od ajde in čislajo vino in se s hvaležnostjo spominjajo Kurenta, starega svojega dobrotnika. Štirje, povodnji oteti ljudje, so se razdelili v štiri dele sveta in zopet napolnili zemljo.

Mali Kurent je bil v veliki časti pri starih Slovenih; sedanji pust je spominski dan starega Kurenta. Posvečen mu je bil torek.



Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Ljubljana, ponatis 1997, str. 230, št. 208.; Vir: J. Bilc, Novice 1857, letnik 15, številka 17, str. 67;

VIR HERVARDI