Belin, Belen, Belenus ali Belina, je bil starodavni bog Venetov, Sloventov, Slovenov ali (Slo)Vendov. Pričevanja o tem straroslovenskem bogu najdemo že v rimskih virih. Belin je bil bog sonca in svetlobe. Častili so ga v večih rimskih provincah, vselej tam, kjer so dokazano živeli Veneti. Zanesljivo tudi v Noriku (poznejši Karantaniji) in v pokrajini Veneto. Belin je bil bog Noričanov, kot izrecno piše Tertulijan (2. stol. po Kristusu ) in je tudi dejansko dokumentiran na napisih z območja Viruna, kjer so le-ti živeli. V mestu Oglej, ki je bil središče venetskih Karnov, je bil tudi v času Rimljanov zavetnik mesta. Kot takšen je mesto branil pred napadi sovražnikov in drugimi nevarnostmi, ki so pretile njegovim prebivalcem.
Simon Rutar v svoji Zgodovini Tolminskega (1882) omenja, da so tamkajšnji ljudje verovali v Belina, ki so ga imenovali "sveti" in verjeli, da je z njegovim "ključem" mogoče ozdraviti slepoto. Rutar ob tem dodaja, da gre za slovensko različico rimskodobnega Belina/Belena, ki je bil pomembno božanstvo Karnov in zavetnik Ogleja, kjer je imel tudi več svetišč. Kaj več znanja in informacij o Belinu, pa Rutar takrat seveda ni imel.
Izredno zanimiv v zvezi z Belinom je tudi rokopis patra Marka Pohlina, ki je v letu 1770 začel pisati prvi del »Kranjske kronike«. Leta 1780 je napisal tudi drugi del Kranjske kronike. V predgovoru pisec opozarja na silne težave, katere je imel pri sestavi prvega dela, »kjer sta mu le svetli podobi Belina in Berona razširjali luč okrog in okrog razprostirajoči se nočni temini. V novejši bode uže svetila jasnejša luč«. Prvi del kronike se je nanašal na obdobje, do Kristusovega rojstva, drugi pa do leta 55 po Kristusu.
Uradna znanost poskuša zagovarjati trditev, da gre v primeru Belina nedvomno za keltsko božanstvo, po dosedanjih ustaljenih razlagah za boga svetlobe in sonca, najnovejša etimološka dognanja pa bi naj kazala, da je bil Belin predvsem povezan z vodo, torej nedvomno tudi z zdravilstvom. Toda že samo ime božanstva zveni popolnoma slovensko in niti malo ne keltsko. V tem smislu seveda v popolnosti spominja na Belega boga iz širše slovanske mitologije, ki pa za razliko od Črnega boga, nikoli ni bil dokumentiran. Je pa res, da seveda v tem kontekstu ne gre skupaj z uradno teorijo, saj po njej Slovenci in nasploh Slovani še nismo prebivali v teh krajih. Zato uporabljajo deželna imena za ljudstva, ki so ga častila, npr. Noričani (v Noriku), pa Karni (v Karniji), in Veneti (v Venetu). Nato pa vse skupaj preprosto pripišejo Keltom, ki so že dokazano pojem, ki je bil prevečkrat istoveten z Veneti.
Zagovorniki priselitve Slovencev, zmeraj ko ne vedo kako bi pojasnili kakšno protislovnost v svoji teoriji, potegnejo na dan Kelte in jim pripišejo nekaj, kar jim zagotovo ni moglo pripadati. Razen, če seveda tudi Kelti niso bili le eden izmed stanov ali družbenih razredov pri Venetih. Vemo namreč, da imajo Kelti pogosto povsem slovenska imena, kot npr. eno izmed keltskih plemen, ki so ga imenovali Boji in je zelo blizu slovenskima besedama bojevnik in boj, prav po tem pa je bilo to »keltsko« pleme tudi najbolj znano.
Zanimivo je, da se je simbolika Belina ohranila tudi pri romaniziranih venetskih ljudstvih, zlasti v pomenu LEP. Romanizirani Veneti niso prevzeli latinskege besede pulcher, ki pomeni lep, temveč besedo bello - lep. Ta ista ljudstva tudi niso uporabljala latinske besede bellum, ki pomeni vojno! Očitno je bila simbolika Belina globoko zakoreninjena v njih. Predstavljal jim je nekaj lepega, svetlega, belega, nikakor pa ga niso videli v zvezi s temno stranjo – vojno.
Boga Belina so naši predniki častili na sončnih, svetlih krajih, takšnih, ki so bili vzvišeni nad okolico in od koder se je videlo daleč naokrog. Bogu Belinu so na višave prinašali kot žrtev svojo vdanost in svojo voljo, ki je bila potrebna za premagovanje telesnega napora na svoji poti do svetišča. Zanimivo je tudi, da je bilo na enem izmed mest svetišč staroverskega Belina, pozneje zgrajeno svetišče, posvečeno svetemu Bellinu (glej ilirske in rimske napise). Vsekakor je zanimivo tudi to, da smo Slovenci eden redkih narodov, če ne celo edini, ki je svoje prve krščanske cerkve postavil visoko v gorah, kar nedvomno kaže na to, da so naši predniki, še dolgo po prevzemu krščanstva ostali zvesti svojim prejšnjim navadam in tradicijam.
Arheologi so ob svojih izkopavanjih našli že več kipov Belina, enega izmed njih, tudi v soški dolini. Prav v predelih ob gornji Soči, pa se je vse do današnjih dni ohranila tudi pripovedka o Belinu, ki z nebeškim ključem ozdravlja oči. Belina so našli tudi pri kopanju temeljev za televizijski oddajnik Monteneron, na višini 1526 m. Šlo je za bronasti Belinov kipec z žarki. Kipec Belina pa so našli tudi ob izkopavanju na Ljubljanskem gradu in kot v posmeh, tudi na dvorišču SAZU v Ljubljani. Oboje kaže na to, da je tudi v Ljubljani bilo nekoč eno izmed središč čaščenja venetskega božanstva Belina. Še več najdb podob ali kipcev Belina pa lahko pričakujemo, ko bodo strokovnjaki začeli odkopavati številna gradišča kultur Villanova, Este, Hallstat in drugih, ki so zapuščina naših venetskih prednikov.
VIR HERVARDI
