O staroslovenskih bogovih in veri najdemo le malo ohranjenih virov. Vedno bolj jasno pa postaja, da smo stari, predkrščanski, izvorni Slovenci, verovali in častili predvsem naravo. Tako so med drugim častili sonce, mesec, ogenj, vodo, reke, zemljo, gore, drevesa, loge in gaje (gozdove). Vse te naravne elemente smo imeli za izvor in vir življenja ter smo jim zato izkazovali božjo čast. Verjeli smo tudi v dobro in zlo, kar smo ponazarjali z belim in črnim.

Podobno kot večina verstev po svetu smo imeli svojega najvišjega dobrega oz. belega boga, ki smo ga imenovali Belin (Belina, Belibog, Belena) ter zlega oz. črnega ali ta hudega boga Černiboga (Čarta, Čerta, Črta). Poleg njiju smo imeli tudi druge bogove Triglav, Trimož ali Trimužjat, Rugevit, Lada, Živa, Vila in Mora. Imeli smo tudi svoje deželne bogove. Tako je bil npr. deželni bog Panonije Kornunt. Enakega imena je bilo tudi staro panonsko mesto ob reki Donavi (Dunaji). Morda so tudi ptujsko štajerski Koranti (Kurenti) tesno povezani prav z panonskim deželnim bogom Kornuntom, saj so zanesljivo še izpred krščanskega obdobja. Besede Korant, Kor(n)unt in Kurent, pa so si dejansko izredno podobne.

Staroverski Slovenci smo imeli tudi svoje praznike ali svetnike. Koleda je bil sveti dan darovanja, Kres je bil sveti dan soncu na čast, okrog Ivanovega pa sveti dan čaščenja ognja.Tudi pirhanje je bilo staroslovenski praznik v čast pomladi, ko so mladci svojim izvoljenim dekletom podarjali ptičja jajca. Trizna je bil sveti dan posvečen spominu rajnih (pokojnih).

Svoje mrtve smo stari Slovenci zažgali, njihov pepel pa pokopali v visoke gomile. Svoje bogove smo staroverski Slovenci častili večinoma v svetih logih, kjer smo bogovom darovali (ofrali ali ofruvali) zlasti živali. Božjo službo so med Slovenci opravljali takratni duhovniki, za katere pa ni povsem jasno kako smo jih imenovali. Nekateri viri govorijo o duhovnikih - knezih, drugi o druidih, vendar ti dve imeni nista povsem zanesljivi. Skratka staroslovenski duhovniki so opravljali obrede daritev svojim bogovom v glavnem zvečer in ponoči v logih osvetljenih z baklami ali kresovi.

Žrtvene živali so bili predvsem biki in ovni. Iz njihove krvi so nato prerokovali in vedeževali ter napovedovali bodoče dogodke, ali pa tolažili katerega od razsrdenih bogov. Od zaklanih živali so potem takratni duhovniki dobili svoj del mesa za živež. Lahko so imeli žene, ki so bile tudi vedeževalke ali oznanjevalke bodočih prigod. Tudi ženske so lahko bile duhovnice. Tako duhovniki, kot tudi duhovnice so bili med ljudstvom zelo čislani in so veljali za zgled poštenega življenja. Opravljali so tudi službo sodnikov v medsebojnih sporih prebivalcev.

vir: hervardi